Najnovejša pridobitev studia Metro Rhodes Mk I magistra in profesorja Ota Vrhovnika je navdihnila raziskovanje električnih klavirjev Rhodes in njihove zgodovine.
Piše: Miha Renčelj
Poglavja
2. Zgodovina Rhodesa
2.1.Harold Rhodes na samostojni poti
2.1.2. Rhodes Pre-Piano (1946-48)
2.2. Podjetje Fender – Rhodes
2.2.1. Fender Rhodes bas klavir (1959-75)
2.3. CBS
2.3.1. Fender Rhodes ‘Sparkle-Top’ (1965-1969)
2.3.1. Fender Rhodes učilne enote (1967-1974)
2.3.2. Fender Rhodes Mk I (1969-1974)
2.3.3. Rhodes Mk I (1975-1979) @Metro
2.3.4. Rhodes Mk II (1979 – 1980)
2.3.5. Rhodes Mk III EK-10 (1981-1982)
2.4. Rhodes Music Corporation
3. Beseda o magistru Otu Vrhovniku, koncertnemu saksofonistu
1. Kako deluje Rhodes
2. Zgodovina
2.1. Harold Rhodes na samostojni poti
2.1.1. Xylette (1942 – 45)
Slika prikazuje izumitelja Harolda Rhodesa in vojaški klavir (Army Corps Piano) ali t.i. ”Xylette”, dve in pol oktavno klaviaturo s tonskimi ploščicami, ki so jih naredili kar iz aluminijastih cevi, ki so jih pobrali iz kril razbitin bombnikov B-17. Instrument je bil prvotno izdelan iz terapevtskih in pedagoških namenov za ameriške ranjene vojake med drugo svetovno vojno, ki so ga lahko igrali kar iz postelje. Vojaški oddelek je naročil Rhodesu, da pripravi priročnik za uporabo z navodili z izdelavo instrumenta, tako da si ga je lahko vsakdo izdelal in ga uporabljal. Med leti 1942 in 45 so izdelali približno 125.000 takih instrumentov. Po vojni je bil Harold Rhodes nagrajen z najvišjo civilno častjo za razvoj programa glasbene terapije s sodelovanjem bolnikov.
2.1.2. Rhodes Pre – Piano (1946-48)
Haroldov naslednji izum je bil prav tako ustvarjen za izobraževalne namene. Instrument, ki je bil prvič predstavljen na konvenciji NAMM leta 1946 in je bil prvi “električni” klavir Rhodes. Imel je vgrajen piezo odjemnik, ojačevalnik in zvočnik na spodnji strani harfe. Na prvi pogled ga hitro lahko zamenjamo za Piano Bass, ki so ga izdelali kasneje. Pre-Piano ima klaviaturo z 38 tipkami, ki pokrivajo srednji frekvenčni register in je narejen z elegantnim lesenim ohišjem in klopjo, zaradi katere je videti kot osnovnošolska igrača. Klavir ima kovinski (plinky) zvončkom podoben zven. To ni Rhodes s katerim bi prirejali koncerte; bi ga pa bilo lepo imeti v zbirki. Po parih letih težav z doseganjem kvalitetne izdelave je Rhodes opustil idejo tega instrumenta, svoje podjetje zaprl in se posvetil kmetovanju.
2.2. Podjetje Fender – Rhodes
2.2.1. Fender Rhodes bas klavir (1959-75)
Desetletje kasneje potem ko je Harold Rhodes obupal nad svojim Pre-Pianom je nastal Fender Rhodes Piano Bass, po slovensko bas klavir, kot produkt sodelovanja z Leom Fenderjem, s katerim sta združila moči in ustanovila skupno podjetje.
Klaviatura z 32-imi tipkami, preprosto najnižji del (dve in pol oktave) polnega klavirja Rhodes, je dosegala približno isti razpon kot bas kitara. Instrument je bil zasnovan zato, ker Leu Fenderju ni bil všeč zvok zgornjih oktav klavirja, ki ga je Harold Rhodes že takrat želel izdelati.
Ročno izdelan prototip “X-38” je bil prvič prikazan na sejmu v Las Vegasu leta 1960 (glej sliko zgoraj desno). Mišljeno je bilo, da se instrument postavi na drugo klaviaturo; v paketu je bilo priloženo tudi stojalo.
Fender Rhodes bas klavir je postal najbolj znan kot bas instrument skupine The Doors, ki ga je igral Ray Manzarek s svojo levo roko (slika zgoraj levo).
2.3. CBS
2.3.1. Fender Rhodes Electric Piano ‘Sparkle-Top’ (1965-1969)
Sparkle – Top različica, prepoznavna po značilnem lesketajočem se pokrovu, je bil prvi Rhodes v polni velikosti (73 tipk). Harold Rhodes ga je izdelal sicer že sredi petdesetih, a ko se je začelo sodelovanje z Leom Fenderjem, mu ta ni dovolil izdelovati ničesar drugega kot bas klavir, ker mu zgornji del klaviature ni zvenel dovolj dobro. Ključni premik se je zgodil januarja 1965, ko je CBS kupil podjetje Fender. Ko so sestavljalci pogodbe ugotovili, da Harold želi sodelovati s CBS-om in je pripravljen izdelovati klavirje pod imenom Fender, so mu dali prosto pot.
V Sparkle – Top seriji je bil na voljo le suitcase model, ki je bil sestavljen iz dveh delov. Prvi del je klaviatura, v katero je vgrajen predojačevalec, opremljen z vrtljivimi gumbi, kontrolami za glasnost, bas-treble in tremolo (imenovanim vibrato), ki so jih konstantno izboljševali, prav tako pa tudi ojačevalni sistem in konstrukcijo kladivc in jezičkov. Drugi del je ohišje , ki služi tudi kot stojalo, vključuje mehanizem za sustain, ojačevalec in štiri zvočnike.
Ta model je bil uporabljen na vseh slavnih zgodnjih in revolucionarnih fusion albumih Milesa Davisa, Cannonballa Adderleya, Billa Evansa, Raya Charlesa, ki so vplivali na vso glasbo, ki je sledila in Rhodes je v 70-ih letih po svoji popularnosti eksplodiral.
2.3.2. Fender Rhodes učilne enote (1967-1974)
To je bil najljubši projekt Harolda Rhodesa v šestdesetih letih. Izdelal je klavirski učilni sistem z eno inštruktorsko enoto, ki je bila povezana s številnimi študentskimi enotami. Prvi taki sistemi so bili zgrajeni leta 1967, jeseni 1968 pa je Berklee College of Music v Bostonu naročil celotno učilnico z 28 študentskimi enotami in eno inštruktorsko. Natančnega števila koliko takšnih sistemov so namestili v šolah ne poznamo. Sisteme so nameščali celo v avtobuse in tako gradili mobilne učilne laboratorije.
Sistem je bil zgrajen tako, da je lahko učitelj spremljal vsakega učenca ločeno, nastavil npr. spremljevalno glasbeno ozadje izbranim učencem in povezoval dva ali več, da so lahko igrali skupaj. Učiteljeva in učenčeva enota se nista razlikovali v ničemer razen v kontrolni enoti.
Različice se bile štiri: prva (1967), druga (1967), tretja (1968) in četrta generacija (1969).
Slike:
1 – učilna enota prve generacije, kjer je je učenec sedel kar na ojačevalcu, kontrolna enota je bila pa na spodnji strani instrumenta
2 – kasneje so komunikacijesko konzolo priredili tudi za učenje drugih instrumentov: električne kitare, melotrona in električne violine
3 – Fender Rhodes učilni model 3. gen (futuristični t.i. ‘Jetson’ design)
4 – Fender Rhodes učilni model 3. gen.
5 – dva učilna modela brez pokrova 3. gen
6 – Fender Rhodes učilni model 2. gen (nima stikala za metronomsko povezavo z učiteljem)
7 – kontrolna enota z vhodom za mikrofon 3. gen, izhodom za slušalke, stikalom za glasnost, stikalom za output (zvočnik/slušalke) in stikalom za nastavitev metronoma. Enota je imela še posebno stikalo za vzpostavitev metronomske povezave z učiteljem, ki se ga ne vidi na sliki 7, se ga pa vidi na sliki 3, 4 in 8 na skrajno desni strani kontrolne enote
8 – spodnji del enote s kablom za elektriko, kjer je viden tudi zvočnik (3. gen)
9 – S četrto generacijo so opustili futuristični ‘Jetson’ design in predstavili Rhodes KMC I (Keyboard Music Center), ki je bil pravzaprav zelo podoben klasičnemu Suitcase modelu z razliko, da je imel nekoliko šibkejši ojačevalec in pa ni imel vibrata (tremola). Imeli so ga tudi mnogi v svojih dnevnih sobah. Kot zanimivost velja omeniti, da je bil to prvi model, pri katerem je bilo ime Fender izpuščeno, pisalo je samo Rhodes.
2.3.3. Fender Rhodes Mk I (1969-1974)
Z novo dekado so Rhodes instrumenti dobili novo vizulno podobo. V nasprotju z lesketajočim designom iz šestdesetih so modeli postajali vedno bolj črni.
Leta 1970 je potreba po bolj mobilnem, lažjem in cenejšem modelu sprožila novost: model Stage, ki je bil prilagojen tako, da si lahko za amplifikacijo uporabljal kar kitarski ali basovski ojačevalec. Klavir je imel snemljive noge, sustain pedal s potisnim drogom in enostavnejšimi kontrolami kot poprej; imel si le dva vrtljiva gumba: gumb za jakost in bas EQ, vse ostalo si uravnaval na ojačevalcu. Klasični model z integriranimi zvočniki – stojalom pa so preimenovali v Suitcase model.
Želja po izdelavi velikega modela je sprožila novo različico Rhodesa z 88 tipkami, katero so izdelali samo v verziji Suitcase (slika levo spodaj).
Čas izdaje tega modela je bil za izdelovalce in glasbene ustvarjalce izrednega pomena in navdiha, saj so se prodajne številke takrat izjemno zvišale. Rhodesov klavirje ste lahko slišali v 70-80% pesmi, ki so se uvrstile na tedanje glasbene lestvice v vseh kategorijah in stilih.
2.3.4. Rhodes Mk I (1974-1979) @Metro
Leta 1974 so pri CBS-u sprejeli odločitev, da se zaradi lažje prepoznavnosti instrumenta ime Fender izpusti iz blagovne znamke in instrument poimenujejo kratko Rhodes. Sledil je torej Rhodes Mk I, ki se v tehničnem smislu v ničemer ni razlikoval od svojega predhodnika Fender Rhodes Mk I. z izjemo imena in logota. Mnogi verjamejo nasprotno. Vse spremembe, ki so nastale med 70-imi leti, in teh je bilo veliko, so bile vključene takoj, ko so bile razvite.
V obdobju drugega dela dekade sedemdesetih so nadaljevali z izdelovanjem 73/88 konfigarcijami Stage in Suitcase modelov. Zamenjali so klaviaturni podstavek, ki je leta 1976 uspešno zaključil težave s pretežkim delovanjem tipk številnih klavirjev iz prve polovice sedemdesetih. Omeniti velja, da so instrumenti vsebovali vedno več plastike, npr. leta 1977 so instrumenti dobili popolnoma plastična kladivca. Leta 1978 so predstavili nove ‘kovane’ jezičke, ki so bili zoženi na tak način, da so nihali 4-krat dlje. Kombinacija novih jezičkov in lahkotnejšega delovanja tipk je dala instrumentu stabilnejši in manj ‘zvončkast’ zven, ki je bil značilen za večino Rhodesov iz poznih sedemdestih.
Pri Suitcase modelu je potrebno omeniti izboljšave na ojačevalcu pri kasnejših Mk I. Novi FR7710 ojačevalec je bil 100W stereo (2 x 50W) z vhodi in izhodi za direktno povezavo z mešalko, zaradi česar ni bilo več potrebno mikrofoniranje Rhodesovega ojačevalca na koncertnem odru. Na kontrolni plošči so opustili koncentrične dvojne gumbe in namesto njih naredili par dveh drsnikov za EQ in par enojnih gumbov za uravnavanje hitrosti in intenzivnosti tremola (imenovanega vibrato). Dodali so še vhod in izhod za možno priključitev zunanjega efekta.
Slike:
1-7: Vrhovnikov Rhodes Mk I v studiu Metro
8-10: Rhodes Mk I Suitcase s klasičnimi koncentričnimi kontrolnimi gumbi (zgodnji modeli)
11-13: Rhodes Mk I Suitcase z izboljšanim ojačevalnikom FR7710 in dodanimi kontrolnimi gumbi in vhodi (poznejši modeli)
2.3.5. Rhodes Mk II (1979 – 1980)
Ko je model Mk II Stage & Suitcase 73/88 leta 1979 zamenjal Mk I, je bila edina razlika od predhodnikov v zunanji obliki. Ravna streha pokrova je bila bolj praktična pri postavljanju druge klaviature na vrh klavirja.
Za marsikaterega glasbenika pa je bil Stage model 73 še vedno pretežak in zato premalo mobilen, zato so leta 1980 predstavili Rhodes 54, različica modela Stage s samo 54-imi tipkami (slika spodaj desno). Ta različica je zajemala srednji register klavirja, namenjen glasbenikom, katere je zanimal Rhodes bolj kot ne samo za harmonsko spremljavo in vmesne kratke melodične pasaže med živim izvajanjem.
V istem letu so bile kot alternativa lesenim prvič predstavljene plastične tipke. Za lesene so ugotovili, da so po letih prenašanja po glasbenih turnejah nagnjene k upogibanju. Posledica plastičnih tipk je, da imajo poznejši klavirji Mark II občutek delovanja tipk, ki je bolj podoben občutku digitalnega klavirja. Harold Rhodes je bil razočaran nad to spremembo, ki ni bila njegova zamisel. Trdil je, da je znižala kakovost klavirja in negativno vplivala na občutek glasbenika na klaviaturi. Plastične tipke so zlahka prepoznavne, saj imajo notranji del črne barve (slika spodaj v sredini).
Od tu naprej se je začela pot navzdol za Rhodes in za električni klavir na splošno, ki je trajala vse do leta 1984, ko je bil predstavljen Mk V. Morda je bil še najresnejši udarec Midi in Yamaha DX7 leta 1983. Velik del uspeha DX7 je bil paradoksalno njegov odličen Rhodes patch, ki se je uporabil v tisočih posnetkih v naslednjih letih. Osupljiv znak, kako je bila tedanja sodobna glasba zgrajena na zvočni paleti, kjer je postal Rhodesov zvok obvezen, v precejšnji meri pa je specifični zvok Rhodesa v glasbeni produkciji prisoten še danes.
Morda velja omeniti kot zanimivost še dejstvo, da je bil Mk II Suitcase zadnji model v zgodovini Rhodes Suitcase različic, vsi modeli, ki so sledili so bili izdelani le v Stage različici, torej brez integriranih ojačevalcev in zvočnikov.
2.3.6. Rhodes Mk III EK-10 (1981-1982)
Izjema in ‘čudak’ med Rhodesi, ki je bil narejen v duhu takratnih glasbenih smernic uporabe analognih sintetizatorjev je bil Mk III EK-10. Običajni Stage Mk II z vgrajenim sintetizatorjem zasnovanim za ustvarjanje “futurističnih” zvokov z modificiranjem Rhodesovega originalnega zvoka. Zvok sintetizatorja v teh instrumentih je zvenel pusto, čudno in na voljo ni bilo veliko parametrov. Suitcase različice tega modela nikoli niso naredili. Poleg tega, da je najbolj nenavaden Rhodesov model, je njegov glavni prispevek k zgodovini Rhodesa komična zgodba o uvedbi EK-10 na Japonskem (John McLaren, MajorKey):
“Ker se EK-10 v ZDA ni dobro prodajal, je CBS na Japonskem videl potencialno večji trg. Ko je prišla tja prva pošiljka instrumentov, je bila na nacionalni japonski televiziji predvajana predstavitev novih Rhodesov: med oddajo, ki je prikazovala novi model klavirja, so gledalcem eksplodirali televizijski sprejemniki! Kmalu so ugotovili, da je prišlo do interference med sintetizatorjem znotraj klavirja in televizijo PAL.
Menda so bili vsi japonski EK-10 odloženi v ocean, kjer je bil iz njih ustvarjen “umetni greben”!”
2.3.7. Rhodes Mk IV (1983)
Leta 1983 so pri CBS razmišljali, kako rešiti svoj instrument, ki se je izjemno slabo prodajal in izdelku poslabšal ugled z izdelkom Mk III EK-10. Objektivni cilji so bili zmanjšati ceno, težo in izboljšati konsistenco instrumenta.
Model s sicer izboljšano dinamiko, novim stojalom, plastičnim ohišjem in privlačnim lesenim designom ob straneh zaradi nezaželenih stranskih učinkov v resnici nikoli ni prišel na prodajne police. Preveč nezaželenega nemuzikaličnega hrupa je prihajalo iz instrumenta: zvok kladivc in dušilcev je bil preglasen; novo plastično ohišje pa je ta hrup še ojačalo. Zvoki kladivc so sicer bili že v prejšnih Rhodesih, a jih je težko leseno ohišje v zadostni meri zadržalo. Seveda hrupa ni bilo v ojačevalcu, ko pa je klavir neposredno povezan z mešalko v studiu, ga je lahko bližnji mikrofon zlahka pobral. Od Rhodesa Mk IV je ostal le prototip.
2.3.8. Rhodes Mk V (1984)
Mk V je bil pravilna izpeljava nove tehnologije, ki so jo nakazali že z modelom Mk IV.
Instrument s popolnoma plastičnim ohišjem in zato veliko manjši in lažji (cca 45 kg v pimerjavi z 65 kg pri MK I), prav tako pa tudi sodobnejšega designa.
Vrnili so se nazaj k lesenim tipkam.
Glavna tehnična izboljšava je uspešna izpeljava podaljšanja udarnega loka kladivca brez neprijetnih stranskih zvočnih učinkov, kar jim ni uspelo pri Mk IV. To daje modelu Mk V veliko bolj dinamičen odziv, ki je po uspešni prilagoditvi dušilnega mehanizma novim dimenzijam dolžine udarca postal odličen instrument.
V tem modelu vidimo sad vseh idej in odkritij tehnikov in inženirjev v laboratorijih Rhodes. Rhodesovi inženirji so z uporabo hitrih kamer odkrili, da je prvotna zasnova dušilnega mehanizma povzročila začetno zaskočitev (Mk IV). Opazili so, da se ob pritisku tipke dušilec narahlo dotakne jezička, kar je povzročilo rahlo zadušitev alikvotov. Prenovljeni dušilni sistem je pravilno deloval, zaradi česar so jezički svobodno zazveneli.
Bil je to tudi prvi Rhodes v katerega so poizkusno vgradili MIDI sistem s pomočjo katerega si lahko upravljal npr. zunanje analogne sintetizatorje, a kot tak ni nikoli prišel na prodajne police. Izdelali so le tri prototipne primerke, katerih lastniki so pianista Chick Corea in John Novello in pa Rhodesov sodelavec in prijatelj, inženir Steve Woodyard.
Mk V je zadnji model, ki je prišel na prodajne police še za časa življenja izumitelja in inženirja Harolda Rhodesa in še danes menijo mnogi, da je najboljši razližica Rhodesovih električnih klavirjev vseh časov.
2.4. Rhodes Music Corporation
2.4.1. Rhodes Mk VII (2007)
Leta 1983 je podjetje Rhodes kupil šef CBS William Schultz, ki je leta 1985 zaprl glavno tovarno in leta 1987 prodal podjetje Rolandu. Roland je izdeloval tudi digitalne klavirje pod imenom Rhodes, ki jih Harold Rhodes ni nikoli odobraval, saj so jih izdelovali brez posvetovanja z njim.
Harold Rhodes je leta 1997 ponovno pridobil pravice do svojega instrumenta, vendar je bil takrat že zelo šibkega zdravja in je decembra leta 2000 umrl.
Leta 2007 je v Kaliforniji ponovno oblikovano podjetje Rhodes Music Corporation (RMC) predstavilo reprodukcijo Rhodes električnega klavirja, imenovanega Rhodes Mark 7. Nadaljevali so tam, kjer so njihovi predhodniki v osemdestih končali – pri prototipu Rhodes V MIDI z nekaj spremembami in dodatki.
Po pričevanju samih izdelovalcev so glavna izboljšava MK 7 novi jezički, skovani popolnoma brez svinca, ki se lepše vsedejo v spoj. Zaradi tega naj bi se veliko manj lomili, kar bi naj bila izredno pogosta težava pri Rhodesih starejšega tipa.
Mk 7 je na voljo v treh konfiguracijah tipk: 61, 73 in 88, vsaka pa je lahko izvedena v treh različicah: S (Standard), A (Active) in AM (Active MIDI). Model S je osnovna različica s klasičnim analognim Rhodes mehanizmom, model A pa ima poleg tega vgrajen še predojačevalec z EQ kontrolami (slika 7), nebalansiranimi ter balansiranimi izhodi (slika 9). Različica AM ima poleg vsega tega integriran še kompleten MIDI kontrolni sistem; torej MIDI in USB izhode za povezavo z računalnikom, koleščka za modulacijo in pitchband (slika 1), mono in poli aftertouch funkcijo in LCD prikazovalnik (slika 5), ki prikazuje izbrani MIDI patch.
Design je futuristično retrogarden in je na voljo v štirih barvah v različnih odtenkih: v rdeči, črni, beli in rumeni. Popolnoma plastičnemu ohišju so dodali prezračevalnike, ki preprečujejo zadrževanje vlage in omogočajo lesenim elementom znotraj instrumenta, torej tipkam, da dihajo. (slika 6)
Pomembna sprememba je podaljšanje dolžine tipk, ki so pri Mk 7 veliko bolj podobne pravemu klavirju, kar izdaja, da je butično podjetje RMC ciljalo v veliki meri tudi na klasične pianiste.
Za ljubitelje starih Suitcase modelov so pri RMC-ju zasnovali t.i. zvočniške podstavke (Speaker Platforms), ki se jih lahko po želji dokupi in služijo hkrati kot stojalo, ki je veliko stabilnejše od starih Suitcase zvočniških podstavkov.
Nove modele zvočniških podstavkov odlikuje možnost nastavljivega razmerja med pozicijo glasbenika in pozicijo poslušalca, kar pri starih Suitcase modelih ni bilo mogoče – mnogim je zaradi delujočega zvočnika na poziciji izvajalca postalo celo prevroče.
Novi zvočniški podstavki barvno popolnoma ustrezajo posameznemu želenemu modelu (slike 10, 11, 12).
Ob instrumentu Mk 7 je možno kupiti tudi originalni zaščitni kovček Rhodes (slika 8).
Čeprav ljubitelji vintage Rhodesov niso najbolj navdušeni – pravijo da je MK 7 preveč čistega zvoka, obstaja konsenz med pomembnimi klaviaturisti današnjega časa, da se zdijo modeli MK 7 precej ustrezni nasledniki električnih klavirjev izjemne zgodovinske zapuščine Rhodes. Priporočila za Mk 7 so zapisali: George Duke, John Novello, Milcho Leviev, Scot Kinsey, Dave Grusin, John Beasley, Greg Phillinganes in Joe Sample – ni kaj, ugledna druščina.
Cena novih modelov Mk 7 je med 3.000 in 5.000 $.
3. Beseda o magistru Otu Vrhovniku, koncertnem saksofonistu
Oto se je rodil 10. septembra 1950 na Otiškem Vrhu pri Dravogradu. Kot otrok je živel na kmetiji, visoko v hribih, kjer je pasel krave in skrbel za živali, medtem pa veliko igral in pel. Igral je na piščal, ki si jo je kar sam izdelal, pri sedmih letih pa je dobil svoj prvi klarinet.
V družini sta igrala trobento tudi oče in brat, a mladega Ota k vaji nikoli ni bilo potrebno posebej spodbujati. Prav nasprotno – morali so ga vleči stran od klarineta, saj je cele dneve samo igral in kmalu ustanovil svoj domači ansambel s katerim je zaslužil dovolj, da si je pri štirinajstih letih kupil svoj prvi saksofon, ki je bila njegova resnična ljubezen.
Ker denarja za študij v tujini ni imel, se je Oto na kovinarski šoli v Ravnah na Koroškem izučil za ključavničarja. Kasneje se je odločil, da tega poklica ne bo opravljal in se vpisal na srednjo glasbeno šolo v Mariboru na program klarinet. Programa za saksofon na njegovo veliko žalost takrat nikjer v Jugosloviji ni bilo.
V Gradcu se je vpisal na študij saksofona, ki ga je v štirih letih zaključil in se kasneje vpisal na nadaljni študij v Parizu.
Z upanjem, da bo kot akademsko izobražen saksofonist v domovini našel službo, je odšel v Ljubljano, kjer do takrat klasičnega saksofona niso poznali. Po njegovih predstavitvah v vseh institucijah v Ljubljani je bil interes izjemen, obljubljali so mu marsikaj, a iz vsega tega ni bilo nič.
Spet se je odpravil v tujino. Ker so ga v Gradcu poznali kot dobrega študenta, je upal, da bo tam našel službo in jo je res – na glasbenem konservatoriju. Začeli so se koncerti, seminarji, predavanja. Tudi za Avstrijo je bil klasični saksofon nekaj popolnoma novega. Leta 1983 je dobil prvo povabilo za sodelovanje z Dunajskimi filharmoniki, v državni operi na Dunaju, z Berlinskimi filharmoniki, k sodelovanju pa so ga vabili tudi mnogi orkestri v Avstriji, drugod po Evropi in po svetu. Ker v tistem času na dunajski univerzi za glasbo še niso imeli katedre za saksofon, se je kar nekaj interesentov vozilo na predavanja k njemu v Gradec.
Dve leti kasneje, leta 1985, ga je k sodelovanju povabila Univerza za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju, kjer je poučeval kot gostujoči profesor kar 15 let. Leta 2000 je tam postal redni profesor in ustanovil katedro za saksofon. Študentje so prihajali k njemu iz vsega sveta. Kot največje priznanje za dolgoletno poučevanje mu je univerza podelila naziv zaslužni profesor. Na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost Dunaj je poučeval vse do lani, ko je odšel v pokoj. Kot kmečki fant iz Slovenije je najbolj ponosen na to, da mu je uspelo etablirati klasični saksofon na največji glasbeni univerzi na svetu.
Ob vsem tem pa je še vedno našel čas za glasbeno ustvarjenje v Sloveniji, saj je tudi tukaj veliko pripomogel k razvoju klasičnega saksofona, pa tudi drugačne glasbe. Napisal je tudi precej narodno – zabavnih skladb.
Nedavno je Oto Vrhovnik zapisal: ”glasba je edini jezik na svetu, ki ga razumemo vsi.” in velikokrat se sprašuje: ”kakšen bi bil svet, če bi samo en dan ostali brez glasbe?”
Ste kdaj pomislili na to?
